Plata tedna: White Lies – Five

Londonska formacija White Lies predstavlja svoj peti album, naslovljen preprosto Five. Na njem na prvi pogled ni nič drugače kot doslej; skupina še vedno črpa iz angleške post-punk, wave in elektronske pop tradicije, katere zvok so štiri desetletja nazaj izumile legende kalibra New Order ali Echo & the Bunnymen. Gladke, trepetajoče sintetične linije označujejo večino plošče, medtem ko jo dinamičen, povzdigujoč bas vztrajno vleče naprej. White Lies se je na začetku kariere rado enačilo z drugim valom post-punk pogrevanja v slogu Editors, danes pa kaže, da je skupina v dobrem desetletju obstoja izpilila svoj izraz. Pesmi imajo prostor dihati; v nekaj baladicah, denimo v zmagoslavje stopnjujoči se Finish Line, svoje mesto najde celo akustična kitara. Celoto pa okrona nekaj res velikih refrenov: The Killers si dandanes želijo, da bi spisali Tokyo, katerega besedilo je ravno prav pomenljivo in prenapihnjeno, da bi se odlično znašlo na kakšni od njihovih zgodnjih plošč. Album proti koncu dejansko postane močnejši, bolj speven, kar je v času fragmentirane pozornosti poslušalcev redek pripetljaj ali pač pogumna odločitev. Resnici na ljubo White Lies dramatične hite za vihtenje pesti proti nebu pišejo že od svojega prvenca; spomnimo se samo vseprisotnega To Lose My Life. Five pa deluje kot zrela celota, ki jo kritiška javnost upravičeno ocenjuje kot najboljši album skupine doslej.

 


2019-02-20T12:49:58+02:00 10.02.2019|