Nick Murphy je slabih 10 let nazaj na sceno prinesel nekaj svežega s počasno različico R&B klasike No Diggity in prepričal poslušalce pod psevdonimom Chet Faker. Ali je bil Fake(r) res samo kopija soul bitov in belec, ki se trudi peti soul komade, ali se je zdelo to zgolj njemu, je precej jasno. A vendar je kar sam zaključil možno dilemo, ko je po zgolj enim albumom sporočil javnosti, da bo tokrat ubral drugačno, samosvojo pot in to pod svojim lastnim imenom – Nick Murphy. Po nekaj izdanih komadih v prejšnjih letih, je produciranje iz dnevne sobe prestavil v studije, inspiracijo pa po stilu Jacka Kerouaca iskal skozi potovanja in snemanje različnih uličnih zvokov. Tako je po različnih poteh spisal novo plato Run Fast Sleep Naked, ki jo je predstavil prejšnji teden. Nekoherentna in konceptualno nepovezana plata je v bistvu presenečenje. Ker nima skoraj nobene veze z njegovim prejšnjim stilom in ker se je enovitost njegove glasbe razgubila daleč stran – najbrž jo je zgubil na svojih popotniških podvigih. A hkrati je album nekaj, kar nam poda vse, česar smo si želeli. Raznolikih tekstov, komadov za vsako uho nekaj in glasbe, ki paše skoraj v vsakem trenutku. Morda je tokrat ravno nekoherentnost pozitivna stran plate. Tako je, včasih pač moraš poslušati glasbo na “shuffle”.