Plata tedna: Jenny Lewis – On the Line

Jenny Lewis je prava veteranka, ne le ameriške glasbene scene, temveč kar širše popularne kulture – pa vendar na svoji novi plošči, On the Line, zveni, kot da se njeno življenje šele začenja. V otroških in najstniških letih je bila dejavna kot igralka, v svojih dvajsetih spajala indie folk sladkobo in oster cinizem s skupino Rilo Kiley, od takrat pa nanizala kup samostojnih albumov in projektov. Redne menjave sloga, ki se jih pri tem poslužuje, sicer ostajajo znotraj grobo začrtanih indie, folk in country okvirjev. Tudi On the Line ni tako drastično novo odkritje zvoka, kot sta ga v zadnjih letih izvedla denimo Feist ali Ezra Furman, vseeno pa slišimo dostojno redukcijo glasbenih sredstev, ki jo dopolni mehek, duše poln pristop. Razliko s predhodno ploščo, The Voyager, prikladno opiše že naslovnica, saj tamkajšnji živopisan, igriv kroj tu zamenja imenitna, svetlikajoča se večerna obleka, ki priča o dodatni niansi odrasle elegance. Da je tak introspektiven, luciden, a vendar splošno poslušljiv country še kako aktualen, potrjuje najmanj Grammy za plato leta, ki je prejšnji mesec pripadel Kacey Musgraves. On the Line je seveda manj pristrižen na pop, ne manjka mu pa resne vsebinske globine, in to predvsem v občutku, ki ga posreduje. Jenny Lewis namreč zveni najbolj zrelo doslej; tegobe vsakdana obvladuje premišljeno in konstruktivno, medtem ko se vsega lepega loteva zdaj uživaško, zdaj pozorno, predvsem pa opazno brezskrbno. Mar ni to prav tisti odnos do življenja, h kateremu je vredno stremeti?

Matej Holc


2019-04-01T14:25:04+00:00 01.04.2019|