Plata tedna: James Blake – Assume Form

Angleški pisec pesmi, pianist in producent, James Blake, naslov svojega četrtega albuma, Assume Form, jemlje precej resno. Zveni, kot da želi tokrat res zavzeti svojo končno glasbeno obliko, katere gradnike je pilil in pripravljal čez vso dosedanjo kariero, čez ta strm vzpon od nežne eksperimentalne elektronike do sodelovanj s trenutno največjimi pop zvezdniki. Uvoden, naslovni komad morda res še odpre z lomljivim navideznim neskladjem klavirja in ritma, a že kmalu je jasno, da je Blake nadgradil deževno žalost svojih zgodnjih izdelkov in se popolnoma prepustil r’n’b-jevsko obarvani, amorfni pop glasbi stalnih temačnih podtonov. Razen produkcijske vsestranskosti jo vodi predvsem njegov hrepenenja poln vokal, ki ga v prvi polovici plošče dopolnjujejo markantni gostje. Tu je Travis Scott, ki nas pelje čez sintetični trip Mile High, medtem ko Rosalía svoj nežen, a izrazen glas posodi Barefoot in the Park, ki s svojimi bosimi plesnimi koraki lahkotno stopiclja po parketu. Še legenda, kot je André 3000, dostavi kitico, ki s svojim živahnim zagonom spremeni Where Is the Catch? v enega od vrhuncev plošče. Blake je v večini preostalih tu ponujenih pesmi namreč še vedno zaprt v svoji glavi, skakajoč med jasnim samozavedanjem in tresočimi se dvomi. A kljub svojemu podhlajeno ciničnemu prizvoku in osredotočenosti na lasten ego je Assume Form predvsem spomenik ljubezni, kakor nakaže tudi zaključek, nežno pulzirajoča romantična odeja Lullaby for My Insomniac.

Matej Holc

2019-02-03T13:23:56+00:00 03.02.2019|