Plata tedna: Florence + The Machine – High As Hope

Na četrtem studijskem albumu Florence + The Machine, High As Hope, se skupina v enaki meri podaja v neznano kot tudi ostaja zvesta svojim koreninam. Florence je začela pisati nove skladbe popolnoma sama, v južnem delu Londona, in vsak dan odkolesarila do svojega studia v Peckhamu. S skladbami je nato odpotovala v Los Angeles in jih dokončala skupaj s prijateljem in koproducentom Emileom Haynieom. High As Hope je sicer prvi album, ki ga je Florence tudi uradno koproducirala. Sicer pa albumu svoj pečat daje tudi vrsta izjemnih glasbenikov:  Kamasi Washington, Sampha, Tobias Jesso Jr, Kelsey Lu in Jamie xx. Končno podobo je album dobil v New Yorku, in prav razgled na ikonični newyorški skyline, v ostrem kontrastu s kaosom okoliša, je bil tisti, ki je zakoličil naslov albuma.

High As Hope prinaša zvok samozavestne glasbenice, ki zveni bolj prepričljivo kot kdajkoli. Florence piše o svojih najstniških in dvajsetih letih z bolj zrele perspektive: o odraščanju v južnem Londonu, o družini, odnosih in umetnosti sami. High As Hope je verjetno prvi album Florence + The Machine, ki je tako intimen kot tudi epski, a z bolj zadržanim zvokom, seveda v zelo relativnem smislu. Florence se namreč dandanes pozna dovolj dobro, da priznava, da nikoli ne bo minimalistična. “Na tem albumu je veliko ljubezni, tudi osamljenosti, vendar predvsem ljubezni,”pravi. Plata tedna High As Hope združuje visoko in nizko – od poklona Patti Smith do opisov neuspešnih zmenkarij – in je, po besedah Florence Welch, sestavljen iz radosti in besa, pri čemer radost na koncu zmaga. “Vedno gre za delovni proces, in definitivno se še nisem naučila vsega. Toda imam občutek, da (album) jasno in iskreno izraža, kdo sem zdaj, kot glasbenica. Preprosto bolj udobno se počutim v svoji koži,” je še dodala.


2018-07-06T16:46:18+00:00 05.07.2018|