error
Koncertni utrinek: Seastar festival 2017
Fina muzika, festival pa …
Popoldne se, brez večjih zastojev na meji, ob čemer bi omenil le, da sem hrvaško policajko s stranskim ogledalom oplazil po roki, ki jo je stegovala skozi okence, pa naju kljub temu ni aretirala ali odredila preiskave odprtin in duplin, pripeljeva v Umag, kjer so smerokazi na vsakem križišču usmerjali turiste proti prizorišču festivala.
Ni slabo.
Prideva do samega festivala, kjer je vladal kaos, ki bi ga morda lahko opisal kot organiziranega, če bi kriterije spustil na raven evropskih ustanov. Poskušam parkirati, da prevzameva zapestnice, pri čemer mi je na pomoč prijazno priskočil redar, ki se je nekaj drl o tem, da bi vsi želeli parkirati zgolj za eno minuto, da prevzamejo karte, čeprav sem pustil dovolj prostora, da bi se lahko srečala dva težka šleperja z voznikoma začetnikoma. Trajnostni razvoj turizma pa to.
Prideva do šalterja, kjer je sedela nepregledna vrsta sicer mičnih gospodičen, ki pa so v videz očitno vložile precej več truda kot v spoznavanje relevantnih informacij, kot je recimo to, kje se kupijo karte za shuttle do festivalskega prizorišča. Po krajšem pošiljanju od Poncija do Pilata, ki ju je precej bolj zanimalo pecanje — kaka bolj občutljiva modrolasa tumblrina bi to že označila za spolno nadlegovanje — kot informiranje, sva se odločila, da odkopulirava to sceno in se odpraviva do bungalova, pa bova že potem naprej razmislila. Mimogrede, bungalov bi naju, ako bi rezervirala prek festivalske strani, stal cca. 60 % več kot je redna cena na Bookingu. Spet trajnostni razvoj turizma pa to.
Tam slučajno naletiva na festivalski shuttle in zdolgočasenega šoferja, ki prav tako ne ve, kje bi se kupile karte. Ampak naju ne sme peljati brez, pravi. Na strani festivala je sicer kot prodajno mesto navedena (in tudi s slikovnim materialom dokumentirana) recepcija kampa, na kateri pa o prodaji teh kart ne vedo nič. So pa zelo prijazno pripravljeni zrihtati taksi, ki bi naju za cca. 8 km poti odrl zgolj za 20 EUR. Ker morajo priti iz Umaga, veste. Zanimivo, ampak taksi z Brnika do Ljubljane tudi mora nekako priti do tja, pa še vseeno računajo 25-30 EUR za precej daljšo pot.
Čeprav sem si hudo želel videti Bad Copy, sva organizacijo in festival za tisti večer raje poslala v odprtine in dupline ter se odpravila v bližnjo vaško picerijo, kjer so za resnično dobro pico računali nekako toliko kot na festivalu za dva zvodenela pira. Pa še prijazni so bili in niso se delali, da ne razumejo slovensko.
No, to je bilo za prvi večer to, vsaj kar se tiče javnosti namenjenih vsebin.
Drugi dan sva uspešno preležala na plaži in srkala pir, nato pa sva se odpravila na monumentalno siesto, ki se je končala okrog devete zvečer, vse to z namenom, da odprtih oči dočakava Kalkbrennerja.
Ker se mi je 40 EUR za taksi do tja in nazaj le zdelo malce oderuško, sem se odločil, da omejim potrošnjo alkohola in odgovorno peljem do prizorišča in nazaj.
Prizorišče je bilo dejansko precej bolj solidno, kot bi sklepal po fiasku s kartami prejšnji dan, ampak pred teniško areno je bila nepregledna vrsta, zaradi katere vstop na Elemental ni bil mogoč, redarji pa so na vprašanja odgovarjali s podobno prijaznostjo in potrpežljivostjo kot gestapovci na peticijo za manjšo sinagogo v Auschwitzu. OK, prav, se sprehodiva malce naokoli. Publika je bila izjemno prijetna, pri čemer gre velik del zaslug pripisati odsotnosti kataklizmično nažganih Angležev, ki tega festivala očitno še niso odkrili. Plačilni sistem z brezstičnimi karticami je deloval, vendar so se še vedno našli štanti, ki jih niso sprejemali. Ker … jebiga, organizacija.
No, in potem sva končno našla svoj kotiček pod nočnim nebom, kjer sva dočakala Fatboy Slima. Gospod je sicer v še bolj zrelih letih kot jaz, a strašno živahen na odru, muzika je delovala sveže, sempli so bili ravno prav obskurni in stari, da so možgane speljali malce stran, vizualije pa so bile na glasbo prilepljene kot fukfehtarji na pijane ženske, le precej bolj privlačne na pogled. Od samega uvoda, ki se je začel s sicer v takem kontekstu že prevečkrat slišanima Also sprach Zaratustra in O Fortuna, pa vse do bridkega konca skoraj natančno 2 uri kasneje, glasba ni popustila niti za sekundo, publika vseh starosti in kilaž se je razmetavala po prizorišču, vzdušje je bilo tako nabito, da sem že pomislil, da se pripravlja nočna nevihta … Na kratko, hud koncert, ki kaže, kaj vse lahko naredi mojster obrtnik iz že precej starih idej.
Za njim je na oder prišel Petar Dunov v spremljavi šestih ‘plesalk’, ki kljub ogromni kvadraturi razgaljene kože niso uspele glasbe narediti nič manj medle in sredinske, zato sva se odpravila na krajši giro, med katerim sva obredla še manjše odre, na katerih se ni dogajalo nič kaj pretirano zanimivega, se odpravila mimo štantov s hrano, kjer so ponujali hamburgerje, ki jih ne bi jedel niti ob štirih zjutraj po dvajsetih pirih, in čisto solidne čevape, pa seveda neke krofe, ker kaj pa ti je morje brez krofa.
Po obhodu sva se vrnila na set Dunova, ki je, po permanasmešku sodeč do škrg nafilan z derivati amfetaminov, dejansko začel predvajati nekaj, česar mogoče celo ne bi vrteli v Cirkusu, a vseeno je bilo vse skupaj precej medlo in žalostno.
No, potem pa je, malce pred zoro, na oder le prišel Kalkbrenner, profesionalno objel Dunova, ki še ni uspel dojeti, da je čas, da se spoka, in nato nekaj minut kasneje začel lomastiti s svojo mašinerijo. Glasba je bila že od samega začetka konkretno našpičena, s skoraj industrijsko suhostjo zvoka, in za trenutek ali dva je bila že prav izzivalna v svoji nenaprvožogosti. Kar hitro se je občutilo, da je publika na ta koncert prišla — in zanj zdržala pokonci do štirih zjutraj — z namenom, in da je zanima ne zgolj farmakološko spreminjanje zavesti z občasnimi poskusi razploda, temveč tudi razgibavanje okusa, čeprav je bilo slišati tudi pritožbe, da je premalo predvajal hite in da je bil set nekako preveč undergroundovski. No, vsekakor bi ga morali premakniti pred Dunova.
In potem se je, brez nekega pravega katarzičnega zaključka, zdanilo in sva šla do avta in do bungalova, vsak s svojim tinitusom.
Kaj torej reči o festivalu? Več kot očitno je, da gre v prvi vrsti za ekonomski projekt, kjer je glasba zgolj sredstvo za privabljanje ujetniške publike, ki ji lahko prodajaš stvari po navitih cenah. Bilo je dobre glasbe, a to so bolj srečna prekrivanja mojega okusa in komercialno privlačnih izvajalcev, program pa so verjetno sestavili po algoritmu, ki je primerjal število ogledov na YouTubu in tarife izvajalcev. Če primerjam to z lanskim obiskom Outlooka malce dlje v Istri, ki bogami ni ravno zanesenjaški projekt z nizkim budžetom, a kjer je vsak oder imel svojo glasbeno rdečo nit, organizatorji pa so ti v trenutku izstrelili vse, kar si hotel vedeti, in še stvari, za katere niti nisi vedel, da jih hočeš vedeti, je jasno, da je vse skupaj le še ena korporacija z zabavljaško masko.
A konec koncev, kaj drugega pa naj bi človek pričakoval od festivala, katerega glavni sponzor je banka?
          Jože Svetičič / foto: Anja Gea Sladić