Mando Diao, Cvetličarna, Ljubljana, 5. 12. 2018

 

Naj vas opozorim že vnaprej: ta recenzija bo delno pristranska zaradi dobršnje porcije nostalgije, ki sem jo na drugi slovenski koncert Mando Diao šel iskat pod oder Cvetličarne. Nazadnje sem bend v živo ujel jeseni 2006 na Dunaju. Takrat so po Nemčiji in Avstriji za njimi norele najstnice, sam pa sem se počutil, kot da varujem izjemno glasbeno skrivnost, saj sem bil med redkimi posamezniki pri nas, ki so se navdušili nad temi švedskimi indie rokenrolerji. Zgubil sem jih tam okrog plošče Give Me Fire!, ko so s hitom Dance With Somebody oplazili svetovno slavo, nato pa nekaj let zavlačevali s kompilacijama uspešnic in B-sajdov, MTV Unplugged nastopom ter albumom v materinščini. Po nepričakovanem elektronskem izletu Ælita je nič kaj soglasno odpadel en od dveh frontmenov, Gustaf Norén, leto zatem pa je bend v novi postavi prvič nastopil v Sloveniji – nikjer drugje kot na festivalu Pivo in cvetje.


 

Bojazen je bila torej resnična: skupina, ki je presegla svoj zenit, sedaj nastopa na novih (beri: drugorazrednih?) destinacijah – tam, kjer jih še hočejo. In to v okrnjeni postavi. Če je bil v dvojinskem ravnovesju zasedbe Gustaf Norén tisti bad boy, ki je v enačbo vnašal element nevarnosti, preostali vodja Björn Dixgård pa nežni soul poba, so Mando Diao brez prvega kot Beatli brez Lennona. A že ob prvih taktih uvodnega Mexican Hardcore se je zazdelo, da se tudi današnja inkarnacija skupine zaveda, kolikšna je pravšnja mera samozavesti za tovrsten rokenrol: ravno toliko jajc, kot se jih vidi čez Dixgårdove oprijete kavbojke. Danes je to skupina, ki se na slogovne oznake požvižga; zakriči Ali se bojite švedske rokenrol pošasti? in, ne da bi trenila, ufura bongo spremljavo v hard rock komada You’ve Got Nothing On Me. Pošast sicer igra nekoliko malomarno, kar velja posebej za škrtajočo kitaro Jensa Siverstedta, a ji predrznosti ne manjka. Mando Diao pred kakšnimi dvesto obiskovalci Cvetličarne namreč nastopa tako besno, kot da je glavna atrakcija kakega razprodanega festivala.

 

Pristno energijo bend ob tem oddaja predvsem, ko nažiga nove pesmi, tiste z zadnjega albuma Good Times in posamezne še neizdane. Te so dovolj dodelane in domiselno napisane, da novi postavi nikakor ne moremo očitati šlepanja na zapuščino. V živo sploh nekarakteristično odsekan naslovni singl zbudi nekaj glasnih privržencev, pa tudi Shake je precej konkretna poskočnica. Hrbtna plat tega je žal dejstvo, da so določeni zgodnji hiti, denimo razuzdan Down in the Past ali orgelski izbruh Sweet Ride, odigrani nekoliko brez duše. Večino publike itak pritegne drug izbor pesmi: recimo Gloria, ki “so jo skos vrteli na Rock Radio”, pa seveda neizogibni Dance with Somebody, ki koncert zaključi pričakovano – in upravičeno – evforično. Dixgård ob tem nekoliko pretirava; steče med publiko, medtem ko bend razvleče pesem najprej v zanimiv elektronski odvod, z vrnitvijo pevca na oder pa še v neposrečeno navijaško skupinsko tuljenje v smislu “ye-ye-ye, Man-do Di-a-o”, ki pusti grenak priokus.

 

Občutki po nastopu so tako ostali mešani. Po eni strani je Dixgård za uvod bisa sam, brez majice (!) intoniral klasično, sanjavo žalostinko Ochrasy. Po drugi strani se je posameznikom v prvih vrstah Cvetličarne zdela odlična ideja ob tem intimnem trenutku na glas kričati denimo “kdor ne skače, ni Sloven’c”. To priča o spoštovanju do glasbe, s tem pa o nehvaležni vrsti prepoznavnosti, ki so jo dosegli Mando Diao: zreducirani na en osrednji komad iz raznolike, kakovostne, a v živo zaradi Norénove odsotnosti žal prepolovljene diskografije. Delavnost, s katero se skupina loteva nove glasbe, je hvalevredna, in zdi se, da se njeni sadovi že kažejo. Tako lahko zgolj držimo pesti, da Mando Diao preživi in se uveljavi tudi v trenutni inkarnaciji, ne glede na pretekle vzpone in padce.

 

Piše: Matej Holc