Koncertni utrinek: Damien Rice

Umirjen, hladen večer v Ljubljani me je vodil v Kino Šiška. Čakal me je žalostno-vesel večer, čeprav ne vem, kako lahko ta dva pridevnika uporabim hkrati. Upam pa, da bo tekom naslednjih vrstic tega teksta, postala ta povezava logična.

Damien Rice, irski kantavtor, je prvič obiskal Slovenijo in napolnil Katedralo do zadnjega stola. Publika ga je nestrpno pričakovala. Po nekaj minutni zamudi so se začeli nestrpni aplavzi, in šepetanje, kdaj bo, zakaj ga še ni, naj že pride. In ko so se ugasnile luči, se je nestrpnost prelevila v čisto srečo. V soju luči in zamegljen na odru je s kitaro v roki Damien začel eden boljših koncertov sploh.

Pričel je s Trusty and true in sam ustvaril skrivnostno, žalostno in romantično vzdušje hkrati. Popolnoma sam na odru je dvigoval komad, potem pa se za hip ustavil in vprašal: “Hej, Slovenci, kako vam gre petje?” S publike se seveda zasliši prepričljiv “Great”. Nakaže naj ponovimo za njim: “Come, let yourself be wrong, come it’s already begun.” Tako je publika postala njegov backvokal, on pa je vokaliziral finiš komada čez popolno kuliso spontanega zbora dvorane.


Nadaljeval je spet sam in zvrstil nekaj bolj popularnih komadov vključno z 9 Crimes in Delicate. Vmes je vprašal poslušalce, če si želijo kakšnega komada. Po skorajšnji kregariji je izbral željo poslušalca, ki si je zaželel komada, ki ga je Damien pred leti napisal za prijatelja. Komad, ki ga je že skoraj pozabil, a ga je vseeno zaigral je pokazal iskrenost na odru, ko je vmes pozabil besedilo, a to ni motilo prav nikogar. Nadaljeval je z dvema popolnoma novima pesmima, ki sploh še nista končani, eno na kitari, drugo na klavirju. Damn good.

Vrnil se je spet na poznane komade, Volcano natančneje. Tokrat je spet uporabil, očitno pevsko talentirano publiko, ki smo tokrat peli backvokale celo dvoglasno “… Volcano … what I am to you is not real, what I am to you you do not need …”

Filing koncerta do takrat je bil genialen. Publika se je smejala, hkrati jokala, po rokah se je valila kurja polt vsem poslušalcem. Zaključil je s Cannonball popolnoma izštekano, na robu odra, najbližje publiki možno. Sledil je bučen aplavz, ki je vztrajno bučal dokler se Damien ni vrnil na oder.

Začel je z akordi, tistimi najbolj znanimi. A se je prekinil in pogledal na mizo, ki je bila postavljena na levi strani odra že od začetka. Rekel, da pitje vsak večer in na vsakem koncertu ni primerno za naša jetra, ampak da morda danes je dan za ta komad, in na oder povabil mladenko iz dvorane, ki se je tega momenta veselila že dolgo.

Sledil je Cheers, darling. Zgodba o dekletu, ki ji sledi v pub in jo povabi na kozarec vina. Lep večer romantiziranja z dekletom se kot vse Riceove zgodbe konča žalostno, po tem ko ga dekle zavrne se začne komad.

Zaključi za klavirjem, vstane, še zadnjič tistega večera vzame v roko kitaro in zaigra verjetno njegov najbolj popularen komad, ki ga poznamo tudi iz filma Closer, The Blower’s Daughter.

Z navdušenjem publike in dolgim aplavzom se je ta večer zaključil in pustil v nas občutek sreče in polnosti. Točno tak, ki bi ga glasba vedno morala pustiti po poslušanju.

 

 

Recenzira: Ana Medved – Annarch

 

 

2018-10-06T21:52:54+00:00 03.10.2018|