• na/a
  • na/a
  • na/a
Koncertni utrinek: Chris Cundy in Timber Timbre

Chris Cundy in Timber Timbre, Kino Šišika, 28.09.2017

 

Kaos. Ampak tisti, ta dober.

Na včerajšnji predpetkov večer je bila Katedrala spet v elementu. Mešana množica mladih in starih v pričakovanju psihadelične ekstaze, nenasitne ekstravagance, ki nosi ime Sincerely, Future Pollution. Nis(m)o bili razočarani!

Za začetek nas je v sceno uvedel Chris Cundy, britanski free jazz glasbenik, mojster mnogoterih pihalnih in trobilnih instrumentov, ki je znan po svoji eksperimentalni glasbeni usmerjenosti, hkrati pa njegove sledi zaznamo tudi v popularni glasbi (sodelovanja z glasbeniki kot so Little Annie, Baby Dee, Cold Specks, Timber Timbre ipd.). Njegove uverture so segale od umirjenih, klasično naravnanih melodij, do igrivih (dis)harmonij, ki so ustvarjale smernice četrtkovega večera.

Temu je sledil pričakovan vrhunec večera, Timber Timbre so na oder stopili nekaj po deveti in hitro zapolnili dvorano. Že v uvodnih minutah je bilo slišati skladbo, katere ime podvaja naslov albuma Sincerely, Future Pollution, za tem pa še oba singla, ki sta bila izdana pred izidom albuma, Velvet Gloves & Spit in Sewer Blues. Neverjetno »Cave-ovska« prezenca, tako vokala kot atmosfere, se je iz umirjenega tekom koncerta prelevila v shizofreno, noro, odpičeno. Folk psihadelija, pač. Skupaj ob občasni spremljavi Chrisa na saksofonu se je četvorica dodobra razživela in publika jih je izjemno dobro sprejela. No, razen deklice v prvi vrsti, ki je bila začasno ob telefon, ker (pevec) Taylor očitno ne odobrava telefonskega portretiranja s prve vrste, obožuje pa aerodinamične vratolomije kratkotrajno odtujenih telefonov (predvidevam, da na koncu ni bilo »hard feeling-ov« z nobene strani).

Ni jim kaj za zameriti, Timber Timbre so včeraj dodobra navdušili. Skozi njihovo prezenco so prikazali, da so že dodobra vpeljan bend, na odru se razumejo in vedo, kaj delajo. To je kar hitro spoznala tudi publika, katere edina pripomba po koncu je bila, da bi koncert lahko bil daljši, ter da bi lahko igrali večini težko pričakovan Black Water. Strinjam se. Še posebej s slednjim.

 

Nejc Kosanič

Foto: Kaja Brezočnik / Kino Šiška